O meni

Sem Aleša. Mamica dveh srčic. Mojih največjih daril v življenju, saj sta hkrati tudi moji največji in najstrožji učiteljici, ki me konstantno urita v sprejemanju odločitev in budnem sledenju njunega razvoja, da opazim, kje je potrebno podstaviti kakšno stopničko in kaj že zmoreta sami. Da se umaknem in pogledam iz distance, kdo sta in v kaj se želita razvijati. Kje točno potrebujeta mojo pomoč. In koliko. Pa seveda učenje iz napak, ki so tudi krasne učiteljice, ki te popeljejo na višjo raven. 

Na vzgojo mojih mladičkov me že petnajst let pripravlja delo v šoli, učenci in starši na razrednem pouku, kjer delam kot profesorica razrednega pouka. Vsi ti so moji najdragocenejši učitelji. Brez njih bi bila moja starševska pot veliko težja. Več kot deset let sem na uveljavljenih Mariborskih plesnih šolah poučevala otroke tudi ples. Plesne sanje sem uresničevala preko veliko preplesanih predstav sodobnega plesa, še posebej pa, ko je iz skupnih sanj isto mislečih prijateljev zrastla plesna šola Center plesa.

V otroških letih je ples postal velik del mojega življenja in mi čisto zlezel pod kožo. V različnih oblikah in zvrsteh se vrača k meni tudi v tem obdobju (moderni in sodobni ples, joga, Feldenkrais, Argentinski tango,...). Preko njega sem spoznala zakone in zmožnosti gibanja lastnega telesa. Naučil me je dotikov. Prijetnih in varnih, predvsem pa zaželenih. Kako varno rokovati z nekom, prenašati težo, sprejemati in dajati. Kako vzdrževati balans ali pa tvegati. Verjetno je ples eden izmed pomembnejših učiteljev mojega življenja. Prinese tudi čustva. Ali pa jih odnese. Spočije. In očisti glavo. Napolni baterije. Da zagon. Svobodo.

V resnici sem imela v življenju ogromno učiteljev in še jih imam in tudi sama sem učiteljica. Naključje? Verjetno ne. Torej delo z ljudmi je moje poslanstvo. Več kot očitno. In s telesi. Najprej z mojim lastnim in nato tudi z drugimi. 

V bistvu sem tudi jaz Alica v Čudežni deželi, ki pa je v resnici še bolj čudovita, ker je resnična. Pot, ki se je, ali pa me je oblikovala od začetka življenja. Neprestano učenje in raziskovanje neznanega me konstantno žene naprej. Pa želja po bolj polnem in kvalitetnem življenju naše družine in posledično tudi drugih. Na primer družin v šoli, s katerimi se srečujem. Če sem le lahko v pomoč in oporo. Dejansko se vse prepleta. Ko nabiram strokovno znanje, ne curlja samo v šolo, kjer je nepogrešljivo, ampak zaveje tudi v našo družino.

Zaradi narave mojega dela (v meni res živi učiteljica), zadnje čase čutim, da bi rada znanje delila tudi s kolegi in me vleče tudi v predavateljske vode, zato sem se v tem tudi preizkusila. Tudi tam se počutim domače. Olajšati delo, deliti spoznanja, pomagati na praktični ravni. Ne nazadnje sem tudi sama praktik.

In potovanja. Nora sem na potovanja v lastni režiji in spoznavanje novih kultur. Izjemno me bogatijo in odpirajo duha. Prinašajo novo perspektivo in drugačne poglede. In različne možnosti. Izbira je vedno fajn. Tega učim tudi otrok. Potovati z odprtimi očmi. Poizkušati. Si upati. Dihati s polnimi pljuči. Doživeti. Pa ne s telefonom, ampak z lastnimi očmi in spomini, ki ostanejo. Potovanja vržejo iz cone udobja in razbijajo rutino. Rutine ne maram. 

Zato delam vse, kar delam. In zato sem vse, kar sem.

 
In tu se začne moje zanimanje za MNRI®, ki prepleta vse zgoraj našteto. Telesa. Dotike. Odnose. Ljudi. Potovanja in spoznavanje novih ljudi. Ravnovesje, ki ga venomer iščemo. Predvsem pa poglabljanje razumevanja o homeostazi človeka. O ravnovesju, ki se v naravi vedno znova vzpostavlja in ki ga vsak posameznik na nek način v različnih obdobjih svojega življenja vedno znova išče ...